petek, 18. november 2016

HRAST ALI PTICA.

Na svet pridemo kot veter,
a z leti utapljamo se v eter,
ko nas čas odnaša,
nam nič ne prizanaša.

Nekateri trdni kot hrast,
vse storijo za svojo čast,
širijo svoje korenine,
da še Zemljo mine.

Drugi letimo kot ptice,
pravkar spuščene z vrvice,
ki nas držala je mnogo let,
da bil vsak dan naš je preklet.

In ko v veter zajadramo,
steklenih površin ne opazimo,
saj letimo na krilih brezskrbnosti,
ki polomi nam mehke ptičje kosti.

Ujeti smo torej v past življenja,
a rešeni brezvoljnih dni trpljenja,
ki prinaša jih sivi vsakdan,
v pomanjkanju preletov širnih ravan.

Še hrast nam zavida,
ko spregleda preko svojega uvida,
naše brezskrbno svobodno letenje,
odmeva v duši njegovi straho - spoznanje.

In ko spozna,
da resnica ni ena,
strah ga je zgniti,
takrat zaživi v vsej svoji biti.


Jure Cegnar

14.11.2016.
Mavčiče.



nedelja, 13. november 2016

OBRAZ.

Goreči plamen ugaša v meni,
ko v jutru prebujam se še v temi,
zagledam tvoj obraz,
ozrem svoj končni poraz.

Ta obraz mi ni neznanec,
drži se me,
in se zaletava vame,
kot v steklenice pijanec.

Ko odpade mi zadnji las,
prepoznam ta stas,
saj to sem Jaz,
le to je moj Obraz!


Jure Cegnar

9.11.2016.
Mavčiče.



nedelja, 23. oktober 2016

ČAŠA OPOJNOSTI

Črke, črke, črke vsepovsod okoli nas,
v bojnem pohodu korakajo nad nas,
ujetniki besed, laži in izgovorov,
namesto iskrenih pogovorov.

Ko se gledamo v oči,
si lažemo,
si krademo dragocene trenutke,
in potem jokamo,
kam je šel naš čas.

V navijaškem razpoloženju skušamo ubežati dnevnemu trpljenju,
občutek, da reka teče mimo nas,
da mi sedimo na drugem čolnu,
ravno tistem, ki se potaplja,
vse to nas frustrira do te mere,
da se opijamo s čašo opojnosti.

Čaša opojnosti vsakomur drugače priteče;
nekomu tek, drugemu žganje, spet tretjemu človeški odnosi,
a kaj bi sodil,
ko tudi sam sem grešnik.

Na zdravje!


Jure Cegnar

22.10.2016.
Mavčiče

petek, 15. julij 2016

ODLOČITVE.

Včasih hitre, včasih hipne.

Za trenutek postanem in že se premislim. Samo še premislim in krenemo naprej. Včasih jedrnate, včasih tako oglate. Včasih tu, včasih pa tam – brez nas, v senci nezavednega. Ujete v trenutek so v trenutku pozabljene, a nekatere večne, nič več nespečne. Danes tu, jutri tam. Kam nam kaže kažipot življenja? Kam se usmeril bo življenjski kompas? Že smo tu, že nas ni več. Črka tu, črka tam. Nastane beseda. In v začetku je bila beseda. In za besedo je stal človek. Človek borec, kot jaz in ti, ki ni imel ničesar drugega več kot le besedo. Le lastna beseda ga je ohranjala pri življenju. Le zaradi lastne besede je vedel, da je živ, drugačen od ostalih. Le zaradi lastne besede se je ločil od živali. Beseda je pomembna. Pri otroku se čaka na prvo besedo, pri starcu na zadnjo. Poskrbimo, da bodo tudi naše vmesne besede odmevale v času, v sedanjem času. Upoštevajmo besede otroka, prisluhnimo besedam starca, a ne pozabimo; svet ustvarjamo mi, ki v rokah nosimo odločitve. Mi smo tisti, ki previjemo otroka. Mi smo tisti, ki pomagamo starcu čez cesto. Na nas odraslih, zdravih stoji človeški svet. Poskrbimo, da se bo odvrtel v pravo smer. Za katero pa nihče ne ve, katera je prava. A v enem se strinjajmo vsi, svet se mora vrteti dalje ne glede na vse. Ne glede na zadnji stavek se bo svet vrtel dalje, v to sem prepričan, a na kakšen način – o tem odločamo mi.




Jure Cegnar

15.7.2016.
Mavčiče.

ponedeljek, 27. junij 2016

PARALELNI SVETOVI

Vzporednost med oblaki je vzporednost med paralelnimi svetovi. Mar se ti svetovi potem kdaj pa kdaj križajo? Kaj sploh pomeni križati? Ali je to prečkanje poti, pozdrav mimoidočega ali kaj povsem tretjega? Ali mora biti oseba dalj časa prisotna v tvojem življenju? Kdo je za vas Znanec in kdo Neznanec? Komu bi prej odprli vrata svojega Srca? Mnogo vas poreče, da seveda znancu. A povem vam, da mnogo ljudi prej zaupa neznancu kot pa znancu. Za primerjavo bom dal dva sadova narave: jabolka in pomaranče. Predpostavljamo, da smo mi jabolka. In naš znanec je jabolko. Bi mu zaupali vašo veliko skrivnost, če veste da v njem tiči jabolčni črv, ki lahko ponese to skrivnost še med ostala jabolka – seveda ne. Potem pa se prikotali mimo pomaranča, vsa sladka in ljubezniva, v katero jabolčni črv ne zleze. No, njej pa bi zaupali. Včasih torej ne škoduje, če odkorakamo v svet in si privoščimo kanček zaupanja z neznanci. Kdo ve, mogoče postanejo naši dobri znanci? Sprememba okolja telesu vedno dobro dene, saj se drugače človek še zasedi in požene korenine – ups, saj nismo drevesa. In morda mimo zapiha topel puščavski veter ter vam odpihne rutinske misli, ki se vam že dalj časa kot škripajoča kolesa podijo po glavi. Tuc, toc, tuc, toc dela nonstop. Morda vam šele pogovor z daljnim afriškim vračem odstre zavese na vaših zaslepljenih očeh in nato spoznate, da vam (nam) je v bistvu prav fino.