ponedeljek, 23. januar 2017

ČLOVEK - UGANKA.

Kot oblaki na nebu ljudje okoli mene se sprehajajo,
že spet me čudne misli obhajajo,

sem še del njih,
ali sem le mrzel vetra pih,

pihljaj, ki od daleč kaže se kot odtegljaj,
hodeč mimo vas utiram si svojo gaz streljaj,

stopinje neskončnosti upirajo se enakosti,
vsi smo na isti sledi,

vsak bi bil rad unikaten,
- nič več neznaten,

a kot snežinke šele v skupnosti postanejo sneg,
tudi za človeka rešitev ni beg,

iskren pogovor s soljudmi rešuje ga vsakdanjih skrbi,
da ne odtava v mislih tja v tri dni...


Jure Cegnar

23.1.2017.
Mavčiče.



petek, 18. november 2016

HRAST ALI PTICA.

Na svet pridemo kot veter,
a z leti utapljamo se v eter,
ko nas čas odnaša,
nam nič ne prizanaša.

Nekateri trdni kot hrast,
vse storijo za svojo čast,
širijo svoje korenine,
da še Zemljo mine.

Drugi letimo kot ptice,
pravkar spuščene z vrvice,
ki nas držala je mnogo let,
da bil vsak dan naš je preklet.

In ko v veter zajadramo,
steklenih površin ne opazimo,
saj letimo na krilih brezskrbnosti,
ki polomi nam mehke ptičje kosti.

Ujeti smo torej v past življenja,
a rešeni brezvoljnih dni trpljenja,
ki prinaša jih sivi vsakdan,
v pomanjkanju preletov širnih ravan.

Še hrast nam zavida,
ko spregleda preko svojega uvida,
naše brezskrbno svobodno letenje,
odmeva v duši njegovi straho - spoznanje.

In ko spozna,
da resnica ni ena,
strah ga je zgniti,
takrat zaživi v vsej svoji biti.


Jure Cegnar

14.11.2016.
Mavčiče.



nedelja, 13. november 2016

OBRAZ.

Goreči plamen ugaša v meni,
ko v jutru prebujam se še v temi,
zagledam tvoj obraz,
ozrem svoj končni poraz.

Ta obraz mi ni neznanec,
drži se me,
in se zaletava vame,
kot v steklenice pijanec.

Ko odpade mi zadnji las,
prepoznam ta stas,
saj to sem Jaz,
le to je moj Obraz!


Jure Cegnar

9.11.2016.
Mavčiče.



nedelja, 23. oktober 2016

ČAŠA OPOJNOSTI

Črke, črke, črke vsepovsod okoli nas,
v bojnem pohodu korakajo nad nas,
ujetniki besed, laži in izgovorov,
namesto iskrenih pogovorov.

Ko se gledamo v oči,
si lažemo,
si krademo dragocene trenutke,
in potem jokamo,
kam je šel naš čas.

V navijaškem razpoloženju skušamo ubežati dnevnemu trpljenju,
občutek, da reka teče mimo nas,
da mi sedimo na drugem čolnu,
ravno tistem, ki se potaplja,
vse to nas frustrira do te mere,
da se opijamo s čašo opojnosti.

Čaša opojnosti vsakomur drugače priteče;
nekomu tek, drugemu žganje, spet tretjemu človeški odnosi,
a kaj bi sodil,
ko tudi sam sem grešnik.

Na zdravje!


Jure Cegnar

22.10.2016.
Mavčiče

petek, 15. julij 2016

ODLOČITVE.

Včasih hitre, včasih hipne.

Za trenutek postanem in že se premislim. Samo še premislim in krenemo naprej. Včasih jedrnate, včasih tako oglate. Včasih tu, včasih pa tam – brez nas, v senci nezavednega. Ujete v trenutek so v trenutku pozabljene, a nekatere večne, nič več nespečne. Danes tu, jutri tam. Kam nam kaže kažipot življenja? Kam se usmeril bo življenjski kompas? Že smo tu, že nas ni več. Črka tu, črka tam. Nastane beseda. In v začetku je bila beseda. In za besedo je stal človek. Človek borec, kot jaz in ti, ki ni imel ničesar drugega več kot le besedo. Le lastna beseda ga je ohranjala pri življenju. Le zaradi lastne besede je vedel, da je živ, drugačen od ostalih. Le zaradi lastne besede se je ločil od živali. Beseda je pomembna. Pri otroku se čaka na prvo besedo, pri starcu na zadnjo. Poskrbimo, da bodo tudi naše vmesne besede odmevale v času, v sedanjem času. Upoštevajmo besede otroka, prisluhnimo besedam starca, a ne pozabimo; svet ustvarjamo mi, ki v rokah nosimo odločitve. Mi smo tisti, ki previjemo otroka. Mi smo tisti, ki pomagamo starcu čez cesto. Na nas odraslih, zdravih stoji človeški svet. Poskrbimo, da se bo odvrtel v pravo smer. Za katero pa nihče ne ve, katera je prava. A v enem se strinjajmo vsi, svet se mora vrteti dalje ne glede na vse. Ne glede na zadnji stavek se bo svet vrtel dalje, v to sem prepričan, a na kakšen način – o tem odločamo mi.




Jure Cegnar

15.7.2016.
Mavčiče.